Tiskane izdaje
V Cirkulanah, vasici na severovzhodu države, kjer so skromne hiše po hribovitih obronkih posejane že zelo na redko, živi tudi družina Plošinjak. Njihov nedokončan dom je stisnjen v strm breg, mama Natalija v hudo stisko, njeni otroci pa na rob preživetja.
Pred dobrim desetletjem je domačin Marjan Plošinjak mlado nevesto v cirkulanski zaselek Pohorje pripeljal čez mejo s Hrvaške, a Natalija ne pozabi poudariti, da je bil njen oče doma prav iz Cirkulan. Kaj kmalu se jiima je rodila Andreja, dobro leto kasneje Leon, pred šestimi leti pa so dobili še Aljaža. »Nikoli nismo živeli razkošno, a s trdim delom in voljo smo shajali. Nič slabše kot drugi tod okoli,« pripoveduje Natalija in nadaljuje: »Marjan je bil v službi, jaz pa doma pri otrocih. Klepar je bil. Na strehah je delal. Vse do leta 2007, ko ga je zdravje že toliko načelo, da ni več dobil zdravniškega spričevala in seveda tudi dela ne.« Njene oči napolnijo solze, za nekaj trenutkov obmolkne, potem pa potiho doda: »Že od rojstva je imel srčno napako. Razširjeno mišico. Z leti mu je srce slabelo, vgradili so mu nekaj spodbujevalnikov, a na koncu mu ni bilo več pomoči.«
Letos, 17. decembra, bo že dve leti, odkar je umrl. Nataliji je bilo le 28 let, ko je ovdovela, otroci pa so bili tako majhni, da se razsežnosti tragedije niso niti zavedli. »Postopno so dojeli, da ga ne bo več in srce se mi para, ko ugotavljam, kako zelo ga pogrešajo. Zlasti fanta sta bila močno navezana nanj,« pove vdova, devetletni Leon pa mi iz sosednjega prostora brž prinese uokvirjeno očkovo sliko. »Takšen je bil,« mi pokaže, dovoli da jo primem v roke in si jo ogledam, potem jo vzame nazaj.
Nič pisem dobrim možem
»Leon je par dni nazaj praznoval rojstni dan,« poskuša mama speljati pogovor v vedrejše vode, a ji ne uspe povsem: »Tako zelo si je želel kitaro. Danes se dobijo že za 65 evrov, a to je za nas ogromno denarja. Morda se mu želja uresniči, ko bodo boljši časi, kajne Leon?« Sin ji grenkobno, a dobrohotno prikima. Otroci ne želijo, da bi bila mama žalostna. Kadar so skupaj, si nadene nasmešek, da jih ne bi še dodatno obremenjevala, ko je sama, le ona ve, kako je. Zadrego poskušam omiliti z ugotovitvijo, da bo kmalu december, ko pridne otroke obiščejo kar trije dobri možje in svetujem naj ne izgubijo upanja, toda desetletna Andreja pristavi: »Mi ne pišemo Miklavžu. Pa tudi Božičku in dedku Mrazu ne.« Zadrega se stopnjuje, a jo prekineta fanta. »Mama, ali bomo šli na Miklavževanje,« vpraša Aljažek, Leon pa: »Kaj pa na božični koncert v šolo?« Mama nemo gleda zdaj enega, zdaj drugega, ne upa si prikimati, da jim ne bi vlivala praznih upov.«
Pogovor o praznikih v otrocih vzbudi ustvarjalno žilico. Od nekod v kuhinjo prinesejo majhne stekleničke s pokrovčki, drobne figurice, perlice, bleščice, lepilo in vsi hkrati začnejo tiho ustvarjati. Drobnarije lepijo na pokrovčke, potem se drug za drugim za hip pomudijo v kopalnici, kjer stekleničke napolnejo z vodo, vanje stresejo še nekaj bleščic, ko pa privijejo pokrovčke in jih obrnejo, so videti kot umetelne snežne krogle. Plošinjakovi otroci ne zgubljajo časa za računalnikom, ne gledajo televizije, ampak z rokami ustvarjajo svoj pravljični svet. Vanj bodo vključili tudi okraševanje božičnega drevesca in postavljanje jaslic, kot vedro povedo.
Medtem sta Andreja in Aljaž za hip izginila za vogal kuhinje. Kmalu sta se vrnila. Deklica je predme kot dobra gostiteljica potisnila krožniček z nekaj keksi in olupljeno mandarino. »Bi kavico? Lahko vam jo skuham,« se je ponudila, bratec pa je na mizo postavil leseno desko z nekaj koščki slanine in jih bliskovito pohrustal. Ko je mama opazila, da je bila enega deležna mala puhasta psička Neža, ni bila prav zadovoljna. Njeno pozornost je hitro preusmerila hči: »Enkrat sva z mamo pekli pecivo do treh zjutraj. Ker nisva končali, sva pekli še naslednji dan. Kajne, mama?«
Vsak evro trikrat obrnejo
Natalija pojasni, da močno varčujejo z elektriko in vodo, da bi bili mesečni stroški čim nižji. Otroci konec meseca po očetu dobijo po 80 evrov pokojnine, Natalija prav toliko vdovske, nekaj v proračun prinesejo še otroški dodatki. Do socialne pomoči nimajo pravice, ker je hiša v njihovi lasti. »Vse skupaj ne znese šeststo evrov. Ko plačam položnice in šolsko prehrano, mi komaj kaj ostane. Takoj poravnam obveznosti. Nočem biti dolžna. Ne morete si predstavljati, kako je bilo septembra, ko je bilo treba otrokom kupiti šolske potrebščine. Že dolgo prej sem dajala na stran. Petsto evrov smo porabili,« je povedala. »Tudi nekaterim drugim stvarem se ni mogoče odreči. Otroci morajo imeti luč, ko pišejo naloge, potrebujemo tudi pralni stroj. Zelo skrbim, da so čisti. Že tako jih vrstniki v šoli zapostavljajo, ker nimajo novih, lepih in dragih stvari.«
Nobenega dvoma ni, da so skromni. Dobro premislijo, kaj si lahko privoščijo. Ni enostavno. V njihovem stanovanju je tako hladno, da razvajen gost ne zdrži brez plašča, pa tudi sami so odeti v debele volnene puloverje, čeprav je Natalija v kuhinji dobro naložila štedilnik na drva. Poleg tega in stare trajnožareče peči na trdo gorivo, ki je nameščena v dnevni sobi, kjer na raztegnjeni sedežni garnituri spijo vsi trije otroci, v hiši ni drugih grelnih teles. »Pozimi sem vso noč pokonci, da nalagam na ogenj. No, medtem pa čistim po hiši. Včasih tudi do zgodnjih jutranjih ur. Lani sem še lahko kupila sto kil premoga, letos ne gre. Zvečer si po stopnicah, tjale pred vhod v hišo, nanosim polena, potem pa skrbim, da ogenj ne ugasne. Otroci so že tako precej bolni, nočem, da bi jih še zeblo! Leon je po dva tedna v šoli, naslednja dva pa imam bolnega doma. Aljaž pa je po očetu podedoval srčno napako. Že nekaj časa ga vozim okrog kardiologov v Mariboru. Čedalje pogosteje omenjajo operacijo,« pripomni. »Leon se je pred leti poparil s kropom. Bila sem zunaj, ko sta se z Andrejo nekaj špilala okrog štedilnika. Ko me je njuno kričanje pognalo gor po stopnicah, je imel čisto ožgan hrbet. Že dvakrat sva bila v bolnici. Na dveh plastičnih operacijah. Ves je v brazgotinah. Morala bi ga redno mazati z neko kremo, a kaj ko majhna tubica, za nekaj dni uporabe, stane 60 evrov. Mi si tega ne moremo privoščiti.«
Daleč od doma ne more
Ko Marjan ni mogel več delati na strehah, je bila leta 2010 devet mesecev zaposlena v Cirkulanah, potem je delo izgubila. Danes, ko se iz njenih krajev za kruhom večina vozi v Avstrijo, si ne predstavlja, kje bi njo vzeli. »Daleč od doma ne bi mogla,« pravi. »Otroci so še premajhni. Zjutraj jih moram pripraviti za šolo, jim popoldne kaj skuhati, z njimi delati naloge.«
Šola je tri kilometre in pol oddaljena od njihovega doma, zadnji kilometer ceste pa je tako slab, da kombi ne more ponje. To pot, ki je ozka in v hribu večkrat strmo zavije, morajo prehoditi peš. Pozimi Natalija že sredi noči odmetava sneg, da bi imeli zjutraj utrjeno gaz v dolino. Komaj pred kratkim je naredila vozniški izpit in za skromen znesek kupila star avto, da jih bo lahko kdaj tudi odpeljala v šolo ali kam drugam. »Toda zdaj moram opraviti še preizkus varne vožnje na poligonu, če ne, mi bodo izpit vzeli. A kje naj dobim 125 evrov?« potarna.
Do dodatnega zaslužka v soseščini
Kadar more, rade volje pomaga sosedom in zasluži kakšen dodaten evro. »Vse delam. Na njivi, pri košnji, kar pač potrebujejo. Tudi oni gredo meni na roko, kolikor le morejo. Sosed, na primer, nam je nekaj dni zapored vgrajeval termopanska okna, ker šele ob štirih prihaja iz službe. Rabljena sem dobila od znanca, ki jih je na svoji hiši menjal. Prej nam je pri vseh pihalo noter. Tudi drva sem dobila od dobrih ljudi. Ko so podirali drevesa, so mi odstopili vejevje, jaz pa sem vse lepo razsekala in pripravila polena. Na srečo imamo tudi dobro botrico, ki otroke razveseli ob rojstnih dnevih in praznikih, jim priskrbi zimsko obutev. No, pa tudi socialna delavka ima posluh za našo stisko. Zadnjič mi je pomagala napisati pritožbo, ker so otrokom zavrnili že drugo prošnjo za subvencionirano šolsko prehrano,« je hitela naštevati dobrotnike. Niso pa vsi taki. Že dolgo Natalija bije boj z občinskimi mlini na veter, da bi malo popravili luknjasto cesto. »Rekli so mi, da če bi bila zaposlena, bi mi cesto nekako rešili, zdaj je pa ne potrebujem. Kaj pa otroci? Pred dvema letoma so bili vsi bolni. Nečakinjo sem prosila, naj nas pelje k zdravniku. Ko sta se s sestro peljali po nas, je na cesto priletel tolikšen kamen, da smo ga vse tri komaj spravile stran. Kaj če bi padel na otroka? Tudi o škarpi na občini nočejo nič slišati.« Ob deževju se tu nabere precej vode. »Lani nas je eno noč čisto zalilo. Aljažek je vstal iz postelje in začel vpiti, ko mu je voda segala do kolen. Strah me je, da se bo to ponovilo. Samo kakšna dva metra od naše hiše pa se je hrib že plazil. Pri sosedih so postavili škarpo, za našo hišo je ni. Kaj bo, če se spet sproži zemlja? Nas bo s hišo vred odneslo v dolino?« se sprašuje Natalija.
Prepričana je, da bi bilo vse drugače, če bi bil Marjan še živ. Tako pa je za vse sama. Otrokom je za mater in očeta, v hiši za gospodinjo in gospodarja. V breg si je vkopala vrt, tako da nekaj hrane pridela doma. »Čez leto vzgojim nekaj piščancev, da imamo vsaj takrat meso,« se pohvali, a napeljati centralne kurjave in izolirati hiše sama ne zmore.
